Prvi plan letošnjega poletnega pohajkovanja po višjih hribih je bil Mont Blanc in smučanje iz vrha. Izkazalo se je da je tam bolj slabo s snegom, tako se je to izjalovilo in prišli so novi plani. Najprej sva želela iti v zahodne Alpe za dober teden in narediti kar nekaj turnih smukov, morda tudi kakšen plezalne vzpon. Vendar so bile službene obveznosti prevelike in čas se je skrajšal na štiri dni in pol.
Iz Ljubljane sva štarta v soboto 29.7. Ob 15 h. Udobno in kar hitro sva se pripeljala do Cervinije. Prespala sva v avtu na parkirišču in že takoj zjutraj s šotorom in ostalo kamp opremo skočila na prvo gondolo na Testo Grigio 3480m. Prvi dan sva smučala kar na smučišču. Malo za aklimatizacijo in malo zato, ker ni dosti dražje kot če bi kupila karto le za gor in dol. Ob 13h zaprejo smučišče in čas je bil za nadaljevaje ture. Pobrala sva težke nahrbtnike in potegnila pod Roccia Nero. Šla sva do bivaka Rossi e Volante (3750m), kjer je bilo še dovolj prostora, da nama ni bilo potrebno postavljati šotora, ki sva ga zastonj nosila. Zvečer je bila nevihta s sneženjem, ki je, z bencinskim gorilnikom, popestrila kuhanje na prostem.
Tretji dan sva se najprej podala na Roccia Nero, odsmučala sva po južnem in nato po vzhodnem pobočju. Kasneje sva splezala še na Pollux in odsmučala zahodno pobočje. Tu so bile snežne razmere res dober in smučanje je bil pravi užitek. Ker se je vreme začelo slabšati in ker nisva imela časa na pretek, sta žal odpadla Castor in Breithorn. Vseeno sva nasmučala preko 1300 višicev. S pomočjo gondole sva se spustila v dolino ter se iz Cervinie odpeljala proti Gressoneyu. Vmes sva še malo pomalcala in se napila mineralne vode, ki stane celih 5 centov na liter. Zvečer sva prispela do Gressoneya la Trinite, kjer sva kar v avtu prespala. Naslednji dan sva, s podobno opremo kot prvi dan, odpeketala na tri naprave, ki so naju spravile na Punta Indren na višino 3275m. Koluar, ki je pod ledenikom nad kočo Gniffeti, je kazal dobre znake uporabe, vendar sva se, zaradi težkih nahrbtnikov, raje podala po običajni poti. Hitro sva bila na višini koče Gnifeti in na vrhu koluarja, tu sva postavila šotor in jo mahnila na Vincent Piramide. Na vrhu sva kar preko ene ure čakala na boljše vreme, vendar megla ni in ni hotela stran. Kljub temu je bila smuka super. Odsmučal sem tudi koluar, tako da sem videl, če bova lahko naslednji dan s težkimi nahrbtniki prismučala do 3300m. Pri šotoru je bilo prijetno toplo in skuhala sva si večerjo. Tudi ta noč je bila kar burna, saj je bila nevihta z vetrom in strelami, ki niso dopuščale mirnega spanca.
Zadnji dan sva se zbudila v jasno jutro, hitro sva se pripravila in z lahkimi nahrbtniki odšla proti Punta Gnifetti. Zaradi aklimatiziranosti sva hitro napredovala in v dobrih treh urah sva bila pri najvišji koči v Alpah (4554m). Spila sva espreso, pomalcala in jo švignila v dolino. Vreme je bilo dobro, smučanje je pa prfektno, zgoraj je bil pravi srenc, nižje do šotora pa ravno prav odjenjen sneg, kot puter. Pospravila sva šotor in nabasala vso opremo v nahrbtnika. Skozi smučarsko simpatičen koluar, ki je bil zgoraj že malo ledeniško leden, spodaj pa je bilo treba zapeljati čez ledeniško razpoko, sva prismučala do približno 3300m. Sledil je pet minuten sestop do gondole, kjer sva bila že ob 13h. Z gondolo sva se spustila v dolino in se odpeljala nazaj proti Sloveniji. Na vrhu je bilo pod nulo in je pihalo, tako da je bil občutek mraza vsaj minus 10, nekaj ur kasneje pa je bilo malo naprej od Milana kar 41°C. Puščavske razlike.
En dan sva smučala alpsko, v ostalih treh dneh pa sva naredila preko 3600 višinskih metrov turnih smukov.

Slatnar, Elanskis, Actionmama, Klub Stena