Ko se v sobotno jutro prebudiš brez planov pa pogledaš skozi okno in vidiš pobeljen travnik, te smuka naše sorte, zasrbijo misli in  v trenutku narišejo pobeljene vrhove ter mehko opojno belino,ki čaka,da jo razreže prvi smučar, ki se uspe povzpet na vrh. No tudi jaz nisem hotel tega jutra preživet doma, ko pa me tam gor čaka nekaj lepih zavojev po svežem. Tako se brž odpravim ujet Darjo ter Polono, ki sta se prijazno ponudili, da me počakata v Kranjski Gori, da se ugvantam in namalčam. No super si rečem, če me pa počakajo, pa grem. Z nami gre še prijazni možak iz Avstrije Tom, ki za povrh še Elanke vozi. No tema za debato se seveda takoj odpre in pot iz Planice do vznožja pod plazom res hitro mine. Malo bolj se pa začne vlečt, ko hodimo cik,cak po res okrogli špuri, do vznožja Ozebnika, ki so jo potegnili prednamci. Ozebnik prehodimo tričetrt kar na smučkah, do vrha pa peš. No Tom nam je vsem dokazal kaj je to trma in vse prehodil na smučeh do vrha. Močan veter na vrhu nam prepreči daljše opazovanje in uživanje v čudovitih razgledih, ki sežejo do morja. Spust dol pa ena sama uživancija. 15 cm svežega čez neledeno podlago, nam nariše nasmeške ter potegne iz nas še zadnje atome energije po 4 urnem vzponu. Energijo si povrnemo z Flaškim ter Ričetom v domu v Tamarju v družbi Tomovih prijateljev iz Avstrije.

Uživali Rok, Darja, Tom, Polona